V osemdesetih smo tripali na Iztrebljevalca, znanstvenofantastični film, v katerem banda genetsko produciranih replikantov, ki sicer po vesolju opravljajo umazane posle za človeške korporacije, dela štalo po antiutopičnem Los Angelesu, dokler jih glavni Blade Runner kompleksno ne iztrebi. Film temelji na trash sci-fi romanu Ali androidi sanjajo električne ovce?, v katerem najdeš še veliko več kot v filmu. Recimo, hollywoodske studie, posejane po vesolju, ker je to zaradi (ne)zemljišča veliko ceneje kot v Hollywoodu. In marginalce, ki z Zemlje bežijo na Mars, kjer opravljajo težaška (rudniška) dela in živijo v obupu.

Po romanu nam do te zgodbe manjka še deset let, vendar pa ni videti, da je res tako blizu. Največ, kar trenutno premore človeštvo v vesolju, sta dva ameriška astronavta na Mednarodni vesoljski postaji, na kateri je še enajst drugih ljudi, vsi skupaj pa so uspešno popravili stranišče. Dokler jim ni uspel ta velik korak za človeštvo, so morali gostovati na ruski školjki.

Sliši se kot smešenje štiridesetletnice prvega človeškega koraka na Luni, ob katerem je posadka legendarnega Apolla 11 javno pozvala politike, naj se raje kot vrnitvi na Luno posvetijo poletu na Mars. Vendar za to menda ni prav velikih možnosti. Nasa načrtuje ''le'' vrnitev na Luno do konca prihodnjega desetletja. Na njej naj bi postavili stalno bazo za nadaljnje vesoljske raziskave in prvi človeški korak na Marsu. Zaradi škodljivosti žarčenja bi morala človeška kolonija na Luni živeti v bivalnih enotah nekaj metrov pod površino, težave z dekompresijo pri delu v Luninih pogojih pa bi reševali s podtlakom v podzemnih bivalnih enotah in z dodajanjem kisika. To bi praktično pomenilo, da bi človek na Luni živel tako kot na 3000 metrih nadmorske višine na Zemlji, vendar pa le v šestini njene težnosti. Za zdaj še nihče ne ve, kaj bi se zgodilo Luninemu prebivalcu v hipoksiji in hkratni šestini ''normalne''  težnosti.

Tukaj pa trčimo na Slovenca Igorja B. Mekjaviča, enega izmed najprodornejših svetovnih strokovnjakov za okoljsko fiziologijo, ki je pred leti v Valdoltri že raziskoval, kako bivanje v breztežnosti vpliva na človekovo zdravje, lani pa je v Planici uredil deset hipoksičnih sob. Pred kratkim je Evropska vesoljska agencija (Esa) Mekjaviču oziroma planiškemu centru zaupala organizacijo zaprtega posveta vodilnih medicinskih znanstvenikov Nase in Ese, na katerem bodo razvili strategijo medicinskih raziskav, s katerimi naj bi ovrednotili, kako bi lahko življenje na Luni dolgoročno vplivalo na človeka.

Ne vem, ali je imela vlada v mislih tudi Mekjavičev projekt, ko je prejšnji teden sprejela pobudo za sklenitev sporazuma Slovenije z Eso, se je pa implicitno pohvalila, da imamo dovolj raziskovalno razvojnega potenciala za sodelovanje pri vesoljskih projektih. Bo že držalo, omenjeni doktor Mekjavič (in njegovi sodelavci) pa znajo še veliko več. Na primer razvijati inteligentne oblačilne sisteme. Če drži, da vlada pri reševanju Mure po novem stavi na Joca Pečečnika in njegov kapital, bi se moral Pečečnik nujno pogovoriti z Mekjavičem. Da mu ne bi razni poznavalci prodajali megle o Zari in H&M.